Pri snovanju organizacijske in vsebinske sheme projekta je bil naš cilj pritegniti k sodelovanju čim več šol oziroma dijakov iz različnih okolij in različnih generacij. Preizkusiti smo hoteli, ali je mogoče sestaviti skupine med seboj neznanih mladih ljudi, ki si bodo znale hitro določiti smernice in način dela in začele tako rekoč takoj tudi usklajeno delovati. Projekt naj bi služil kot model, ki bi ga pozneje prenesli v vsakdanji, vsebinsko in številčno veliko širši šolski prostor, kot možen način povezave med dijaki različnih letnikov in različnimi predmeti, s čimer bi šola zaživela kot bolj enovita skupnost na ravni medsebojnih komunikacij kakor tudi na ravni različnih na šoli obravnavanih vsebin. V okviru konkretnega okolja, kjer smo se nahajali, pa smo si prizadevali vključiti čimveč vidikov življenja ob Cerkniškem jezeru, saj je bilo le tako mogoče doživeti ta življenjski prostor v njegovi celoti. Prisluhnili smo domačinom, se zanimali za njihova tradicionalna znanja in s tem znova spomnili na njihovo vrednost, povpraševali po njihovi viziji prihodnosti in obenem predlagali lastne zamisli o tem, kaj bi bilo mogoče v kraju izboljšati, kako ga razvijati in obenem ohranjati njegovo enkratnost.
Sami domačini so nam povedali, da so potem, ko smo že drugič prišli k njim in se trudili zanje razmišljati, tudi oni začeli drugače gledati na svoj kraj, se med seboj dogovarjati, kaj bi bilo treba oživiti, izpopolniti, na novo začeti, kako vdihniti več življenja tja, kjer možnosti obstajajo, a niso dovolj izkoriščene. Nasi dijaki pa so, mnogi med njimi doma v mestnih okoljih, lahko začutili, kakšno je živijenje v tesnejšem stiku z naravo in kako prijetno je lahko tudi zanimanje in prizadevanje za nekaj, kar ni del njihovega lastnega življenja in lastne prihodnosti.
Glede Unescovih načel, ki jih naše Sole vgrajujejo v vedenje in delovanje mladih ljudi, nam je, upamo, uspel dodaten premik od dojemanja človeka kot gospodarja sveta k zavedanju o globalni odgovornosti, pomenu solidarnosti, kritičnega, vendar ustvarjalnega razmišljanja, sposobnosti živeti v harmonični skupnosti, o pomenu ohranjanja skupnega življenjskega prostora vseh živih bitij. Dijaki so si pridobili dragocene izkušnje v timskem delu in okrepili občutek osebne odgovornosti za lastno ravnanje in soodgovornosti za skupno ravnanje, za sprejemanje odločitev, določanje prednosti, za medsebojno upoštevanje in spoštovanje. Upamo, da je kipec – steber miru- ki je spremljal naše srečanje, v teh dveh dneh stal na pravem kraju. In da smo z našim srečanjem tudi mi prispevali kamenček v mnoge stebre miru, ki po zaslugi naših mladih generacij danes rastejo okoli po svetu.